Ime Škofja Loka izvira še iz časov srednjega veka in se je prvotno imenovalo Loka, kar pomeni mokroten, travnat svet ob vodi. Ker pa je bilo na Slovenskem v tistih časih veliko Lok in predvsem zaradi tega, ker je nedaleč od mesta že obstajalo kmečko naselje z imenom Loka (današnja Stara Loka), so imenu Loka kasneje dodali še Škofja. Ta pridevnik je povezan z daritvijo loškega ozemlja freisinškim škofom in tako se je mesto Loka preimenovalo v Škofja Loka. Na vseh loških simbolih se pojavlja zamorec s krono, kar je povezano z legendo o zemljiškem gospodu Ambrahamu in njegovem služabniku. Legenda namreč pripoveduje, da sta potovala po Poljanski dolini in v temnem gozdu naletela na velikega medveda. Škof Abraham je obstal, zamorec pa je napel lok ter medveda pokončal. V zahvalo, ker mu je služabnik rešil življenje, je Abraham dal v mestni grb naslikati glavo zamorca.
Po drugi svetovni vojni se je na Škofjeloškem začela intenzivnejša rast prebivalstva, kar je posledica hitre urbanizacije, industrializacije in deagrarizacije. Omogočalo jo je obsežno zaposlovanje v industriji in večje število stanovanjskih gradenj. Demografska rast se je okrepila zlasti po letu 1961, kot posledica močnega priseljevanja iz republik nekdanje Jugoslavije. Po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, se je rast nekoliko upočasnila. Na Škofjeloškem je značilno, da so se izoblikovala območja z večjim številom prebivalstva in gosto poselitvijo na ravninskem svetu in naselja z manjšim številom prebivalstva in redkejšo poselitvijo v hribovitem svetu.